LENE KOSTI

Bio:
Lene KostiLENE KOSTI – ZGODBA O GLASBENEM POTOVANJU, DOLGEM 35 LET
Med prebiranjem domačih in tujih glasbenih revij, časopisov in internetnih strani lahko le malokrat zasledimo, da kakšna rock skupina obstaja dlje kot petindvajset ali morda trideset let. To praviloma uspeva zgolj tistim zanesenjakom, ki imajo muziciranje in vse, kar spada zraven (ustvarjanje, nastopanje pred publiko ipd.), resnično radi in si življenja brez glasbe ne znajo predstavljati. Ob poplavi različnih izvajalcev, ki jim gre v prvi vrsti za zaslužek, manj pa se posvečajo kvaliteti (tako na slovenskih kot tujih odrih), je podatek, da rockerji, združeni v skupini Lene kosti (v njeni dolgoletni zgodovini so jo označevali z enkrat bolj, drugič manj posrečenimi pridevniki – rock, blues, rhythm'n'blues, hard rock, heavy metal, drink metal ipd.), ki je nastala v ljubljanskem naselju Nove Jarše, trga strune, opne in glasilke (ob nekaj krajših prekinitvah) že vse od davnega »predfosilnega« leta 1978, zares fascinanten (kar velja tudi za dolžino tegale stavka!). (Če omenjeno letnico ponazorim plastično – Led Zeppelin in Sex Pistols so bili tedaj še zelo aktivni, pa tudi John Lennon in Bon Scott sta še dokaj veselo prepevala.) Lene kosti svojo glasbo najraje opredeljujejo kot tršo različico boogie rocka, ki jim je zlezel pod kožo še preden so jih zategnjene učiteljice (pardon, tovarišice) pri glasbenem pouku začele daviti z Wagnerjem, Bachom in Jakobom Petelinom Gallusom (nikoli ne bom doumel, zakaj smo se v osnovni šoli smrkavci morali piflati večini nerazumljivo klasiko, šele na gimnaziji pa vsem razumljivo popularno glasbo 20. stoletja, kamor seveda spada tudi rock in njegove številne izpeljanke?). Diskografija Lenih kosti je sramežljivo skromna (obsega le nekaj naslovov), kar pa niti ni pomembno, saj se prvinsko bistvo njihovega ustvarjanja in izvajanja udejanja na nastopih, za katere skupina dejansko živi in kjer občestvo lahko kljub pospešenemu srčnemu utripu uživa ob neusmiljenem, skoraj že apokaliptičnem tempu, začinjenim z vročim prasketanjem naelektrenih kitar. Na repertoarju benda boste zaman iskali monumentalne vesoljske himne v stilu Pink Floydov ali dolgovezno in brzinsko nabijanje kitar, kakršno so nam v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja tako radi prezentirali razni Malmsteeni in Satrianiji, da solzavih melanholij a la Bon Jovi sploh ne omenjam. Njihov pristop k glasbi je jesen, glasen in boleče enostaven – ritem sekcija (bobnar in basist) predstavlja lokomotivo »Rock'n'roll traina«, na katerem oba kitarista, vsak v sebi svojstvenem slogu, skrbita za zanimivo prepletanje poskočnih riffov in solov, zmiksanih v »globalno žuraški Orient express«, ki ga pevec hvaležno nadgrajuje s »Transsibirskimi« notami in zvoki (Russian girl). S tem (že ničkolikokrat preverjenim) pristopom nam živahni veterani na navdihujoče energičnih nastopih (kljub njihovim nikakor ne več rosnim letom!) na najlepši možni način vedno znova dokazujejo, da ima stari dobri rock še veliko za povedati. Doživetje (bolje rečeno – preživetje) norega stampeda, imenovanega Lene kosti, ti omogoča, da v vseh kotičkih svojega pretresenega drobovja začutiš, kaj je srž pravega rock'n'rolla: peklenski ritem, živalska prvinskost (Animal) ter udarnost, ki ob izjemnih kitarskih vložkih in zanimivih tekstih skupine zagotavljajo, da pod odrom nikomur ne bo niti za trenutek dolgčas (»I know, it's only rock'n'roll, but I like it!«).
Lene kosti so boogie rock tolpa, ki ne komplicira in se ne trudi izboljšati ponorelega sveta, v katerem živimo, temveč ga skuša s svojo pozitivno energijo že 35 let zgolj popestriti. To jim na originalen in iskren način uspeva s pomočjo zvestih privržencev (nekateri jih na nastope spremljajo že od samega začetka) in »privilegija«, da jim glasba predstavlja predvsem užitek in veselje, za katerega se je kljub dejstvu, da so vanj vložili ogromno finančnih sredstev, ki se jim nikdar ne bodo povrnili (kar je v rock glasbi pri nas stalen in boleč pojav), vredno potruditi. Člani benda tako z dobro voljo, iskrivostjo in poštenim odnosom do dela kljubujejo vsem krizam in vsakič znova potrjujejo modro misel pokojnega alpinista Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo našel. Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi!«.
OBDOBJA LENIH KOSTI : KAMENA DOBA
Našteti vse glasbenike, ki so vsaj kratek čas delovali v skupini, bi bilo Sizifovo delo, saj se jih je zvrstilo kar nekaj, predvsem na samem začetku njihovega delovanja. Med predstavitvijo obdobij bodo nekateri omenjeni, mnogi ne, prav vsem pa se Lene kosti za sodelovanje iskreno zahvaljujejo, saj so v skupini pustili neizbrisen pečat. Brez njih ne bi bilo tako zanimivo in zabavno, bend pa ne bi postal to, kar je danes. A pojdimo lepo po vrsti kot so na rokah prsti:
Lene kosti uradno obstajajo od leta 1978, vendar pravi začetki segajo še dlje v preteklost, torej v čas, ko je brundal in se basal s hamburgerji (in še s čim) Elvis Presley. V Novih Jaršah (ali New Jerseyu, kot ljubkovalno imenujejo ljubljansko »spalno« naselje domačini) se je zbirala širša skupina mladih in nadobudnih rockerjev, ki so na vsak način želeli čim prej priti do inštrumentov, da bi lahko začeli preigravati pesmi svojih najljubših skupin – Beatlov, Stonesov, Status Quo, ZZ Top, AC/DC, Nazareth, Uriah Heep, Aerosmith, Slade, Sweet in Hawkwind. Tudi Suzy Quatro in danes osovraženi Gary Glitter sta se znašla na tem seznamu. Fortuna je njihovo močno željo uslišala in ko je prvi med njimi (Zvone Kralj) prišel do omembe vredne vsote denarja, jo je »vložil« v glasbeno opremo. Izoblikovala se je ožja skupinica nadarjenih in vztrajnih mladcev, ki je najprej v kletnih prostorih Igorja Kremenška, kasneje pa v kleti Giovannija Kavaša začela postavljati prve prave temelje kasnejši zasedbi. Oprema je torej bila, prostor za vaje tudi, postava in ime banda pa še nista bila izbrana. Med imeni sta bili v ožjem izboru »The Spiders« in »The Volts«. Giovannijev mlajši brat Marjan - Marc si je neskončno želel igrati kitaro, zato je vse več časa preživljal v njihovi kleti, kjer se mu je kmalu pridružil sošolec Janez Dagarin – Dago, s katerim sta imela tudi prvi javni (bolj razredni) nastop v osnovni šoli Jožeta Moškriča. Klet, kjer so se skoraj vsakodnevno zbirali, je kar pokala po šivih, saj so se fantje (razen Igorja in Giovannija) kar tepli za mesto v bendu, pa tudi dekleta so tja rada zavila.. Največkrat je za bobni sedel Igor Kremenšek, Giovanni Kavaš je preigraval solo, Marc Kavaš ritem kitaro (kasneje sta vlogi zamenjala), pel pa je vsak po malem, medtem ko se »mesarsko klanje« za mesto basista še vedno ni končalo. Kadar ni bilo v bližini Igorja, se je za bobne zelo rad »pretihotapil« Iztok Perko – Animal, kasnejši dolgoletni bobnar skupine. Ko je Igor skupino zapustil (ter na ta način »ustoličil« Animala) in je vlogo basista dokončno prevzel Janez Dagarin – Dago, pa je bilo sestavljeno jedro benda, ki se je (z izjemo Animala) kljub prekinitvam in zamenjavam obdržalo do danes. Sledile so vaje, vaje in še enkrat vaje. Takrat so fantje predstavljali nekakšen slovenski odgovor na britansko skupino Status Quo, zato so v svoj repertoar vključevali tudi precej njihovih pesmi (ki jih je praviloma odpel Dago). Giovanni je lepega dne iz Maximarketa, kjer je delal med počitnicami, prinesel domov leseno reklamno tablo za žepne nožičke, na katerem je izstopal napis »Lazy Bones« in bend je dobil novo, lepo zveneče ime (ki pa so ga kasneje, v duhu tedanjega časa, poslovenili). Lene kosti so, vsaj kar se zamenjav članov tiče, imeli res burno zgodovino. Začelo se je leta 1979, ko je Giovanni odšel na služenje vojaškega roka. Ker so bili nekateri nastopi dogovorjeni vnaprej, so bili Marc, Dago in Animal prisiljeni v letu in pol zamenjati kar nekaj kitaristov. Ti so predstavljali zgolj nadomestilo za Giovannija, ki je imel v bendu rezervirano »stalno članstvo«. Za njim je odslužil vojaščino Animal. Leta 1983 je iz JNA prejel vpoklic tudi Marc. Da služenje vojaškega roka ne bi na bend (časovno) vplivalo preveč negativno, se je, istočasno kot Marc, prijavil še Dago. Po njuni vrnitvi so se, predvsem zaradi vpliva skupin kot so AC/DC, Judas Priest in Saxon, usmerili v trše ritme. Dago se je osredotočil na vokal, zato ga je na bas kitari zamenjal Dare Brenko, kar se je kmalu izkazalo za odlično kombinacijo. Kljub temu pa so se začela pojavljati prva trenja, saj naj bi po mnenju ostalih članov Dago vse več časa in energije namenjal »reševanju tekočih vprašanj«, kar (kot tudi sam priznava) ni bilo daleč od resnice. S tem dogajanjem sovpada zanimanje tedaj izjemno priljubljenih Pankrtov za Marca, ki se jim je malce kasneje tudi pridružil in sodeloval do razpada leta 1988. Delovanje matičnega benda pa zaradi pogostega sodelovanja članov z drugimi skupinami ni bilo ne tedaj, ne kdaj pozneje, niti najmanj ogroženo.
BRONASTA DOBA
Prvo večjo spremembo pri Lenih kosteh je pomenil prihod pevca Milana Krušiča leta 1985. V bend je vnesel novo energijo in od tedaj njihove pesmi zvenijo trše, ritmi pa so postali še bolj brezkompromisno hitri. Nastopi so se vrstili drug za drugim, koncertirali so doma in na tujem. Takrat so nastali tudi njihovi prvi studijski posnetki, ki so kasneje izšli pod imenom »Demo 1985-87«. To obdobje je najbolj zaznamovalo divje in neprekinjeno »nabiranje kilometrine«. Kljub plodnemu sodelovanju in vse večji priljubljenosti (ali pa prav zato) so se v skupini začela razraščati vse večja nesoglasja, ki so leta 1987 privedla najprej do Daretovega, leta 1988 pa tudi do Milanovega odhoda. Iz tistih časov so nam v zelo lepem spominu ostali enkratni in odlično sprejeti nastopi pred Domom španskih borcev, pred Metalko, v Križankah in v Novih Jaršah (Ljubljana) ter v Gornji Radgoni, v Borovnici, na Vrhniki, v Lendavi, v Šentvidu, v Izoli in v Žusterni, če naštejem le nekaj najbolj odmevnih in (zlo)glasnih.
ŽELEZNA DOBA
V skupino se je vrnil basist Dago, ki pa ni želel prevzeti vloge vodilnega pevca, zato je bend razpisal avdicijo. Najbolj jih je prepričal markantni Bobi Govedarica iz Kopra, ki si je prej zelo invazivno uničeval glasilke v koprski skupini Delirium. »Vklop« je bil takojšen in Lene kosti so se, napolnjene s svežimi idejami in novim zagonom, že po nekaj vajah podale nazaj na odre. Kot zanimivost naj omenim, da so bile njihove vaje vedno nekaj posebnega, saj so bile javne. Vadili so namreč v prostorih Krajevne skupnosti in vrata so bila odprta vsem. To je imelo kar nekaj pozitivnih učinkov, npr. na zbijanje treme pred javnim nastopanjem (ki je v manjših dozah sicer dobrodošla) ali na uspešno osvajanje lokalnih mladenk, predvsem pa so pri nastajanju novega materiala vedno dobili takojšnji odziv - feed back publike (pri tem so se zgledovali po skupini ZZ–TOP). Bilateralnosti javnih vaj se vsi v bendu spominjajo z veliko nostalgije, saj nobena ura v nobenem pogledu ni bila niti dolgočasna niti izgubljena. V dobrem letu se jim je nabralo dovolj novega materiala za naslednjo (tedaj še) kaseto. Posneli so jo v rekordno kratkem času, kljub osupljivemu in zelo nazornemu dejstvu, da je v trgovini, ki se nahaja v neposredni bližini studia, po njihovi zaslugi v tistih nekaj dneh pošla vsa zaloga znane žgane pijače. Tonski mojster, ki je bil vajen »vsega hudega« in je naivno mislil, da je doživel že »vse«, saj je sodeloval s praktično vsemi, ki na slovenski sceni kaj pomenijo, kar ni mogel dojeti, od kod Lenim kostem toliko energije, rutine, žeje in želje po neprestanem žuranju, zato je o njihovih »neponovljivih dogodivščinah« med snemanjem posnel še »domači horror rockumentarec« z naslovom »Too much!!!«. Raritetni kasetni izdelek (kasneje CD) »Park bar« je izšel leta 1990 v samozaložbi in takoj postal relikvija za vse prave fane skupine. (Kar se slednjih, namreč zvestih privržencev, tiče, še to - brez njih Lene kosti gotovo že zelo dolgo ne bi več obstajale, saj se je ravno njim (poleg družin glasbenikov, seveda) treba zahvaliti za dolgoletno delovanje benda, kar njegovi člani vedno znova še posebej poudarjajo.) »Park bar« je skupina promovirala po vsej državi, odziv publike pa je bil fantastičen. A konec leta 1991 je spet »počilo«.
SREDNJI VEK
Bobi se je sklenil pevsko upokojiti, zato so fantje začeli pogledovati v smeri Milana Krušiča, ki je vmes pel pri zasedbi Turbo. Milan se je odzval in vrnil k Lenim kostem, ne dolgo za tem pa je »zavrelo« Dagotu (menda je na to imela precej vpliva neka plavolaska). Zamenjavo zanj so našli v Davorju Kastelecu, zelo cenjenem, šolanem in vsestranskem glasbeniku, ki se mu je pridružil še klaviaturist Danilo Marinovič (zanimivo je, da je Dago tedaj zasedel Davorjevo mesto v skupini Rock Maestro). Bend je sicer s polno paro deloval naprej, a kaj, ko sta nova člana zaradi različnih pogledov na glasbo kmalu odšla (za krajši čas je namesto Davorja vskočil še Dare Brenko). Lene kosti so si vzele daljši »time out« za razmislek, nato pa po nekaj avdicijah izbrale basista Zorana Vajsa in kitarista Zorana Čegeca. Ta izbira je bila dokaj nenavadna, a posrečena, saj so bili po novem v bendu kar trije odlični kitaristi, kar je le še dodatno poudarilo že tako unikaten zvok skupine. Po slabih dveh letih se je izkazalo, da so postranske obveznosti nekaterih članov benda in osebnostne razlike le prevelike. Najprej je odšel kitarist Zoran, nato basist Zoran, potem pa sta jima sledila še bobnar Animal in pevec Milan. Marc in Giovanni sta našla novo »zaposlitev« v skupini Requiem.
Ključni člani Lenih kosti so zelo radi sodelovali z drugimi skupinami: Milan - Pomaranča, Turbo, Agropop, Marc – Pankrti, Requiem, Giovanni – Requiem, Dago – A la mode, Johnny Guitar, Rock maestro, U' redu, Moj Boogie band, Ljubljanski zmajčki, Animal – Johnny Guitar, Ljubljanski zmajčki. Basista Davor Kastelec in Zoran Vajs se z glasbo ukvarjata profesionalno in sta delovala že v nešteto bolj ali manj znanih zasedbah (Davor npr. ni le organiziral koncerta legendarne skupine Uriah Heep v Sloveniji, ampak je z njimi tudi igral klaviature).
Lene kosti so se ob zatonu svojega »srednjega veka« počasi in (zanje) nenavadno tiho (»došao je tiho i ušao u legendu«) pogreznile v nekajletno zasluženo mirovanje. Kdor ne počiva, ta ne uživa. Na inštrumentih pa se med tem seveda ni nabiral prah, temveč kvečjemu patina.
NOVI VEK
Fantje so, kot rečeno, mirovanje benda izkoristili za sodelovanje z drugimi zasedbami, kar pa jih ni oviralo pri ustvarjanju novega materiala za matično skupino. Po (pre)dolgem odmoru so se ponovno zbrali ustanovni člani Giovanni, Marc, Dago in Igor Kremenšek, ki je zamenjal bobnarja Animala, saj se je ta med tem odselil v Avstralijo. Enega od nastopov je z Lenimi kostmi »oddelal« tudi Giovannijev in Marcov nečak Matej Kavaš (sicer solo kitarist skupine Elektrika), kar je dokaz več, da ima družina glasbo v krvi. Leta hitro bežijo in na lepem so se zavedli, da je od nastanka benda minilo že trideset let, kar je bilo seveda treba primerno glasno proslaviti in odločili so se, da bodo to storili s koncertom na »domačem terenu« - torej v Novih Jaršah, kjer imajo tudi najzvestejše privržence. Sredi koncerta so med publiko opazili pevca Milana in ga povabili na oder, da je zapel eno njihovih največjih uspešnic »Russian girl«. Ni minilo dolgo in »frontman« Milan se je ponovno znašel za mikrofonom. Po nekem »jako skrivnostnem« periodičnem ključu (beri - osebnem neujemanju) so »zlobne sile noči« (ni ime benda!) spet pogoltnile Dagota, ki ga je nadomestil sin basista Dareta (kri ni voda!) Gregor Brenko. Lene kosti so ponovno krenile po poti neusmiljeno udarnega nabijanja riffov in kmalu se je izkazalo, da je tempo za Igorja prehud, zato je skupino sporazumno zapustil. Z novim bobnarjem Miho Nedohom so se zaprli v studio in leta 2010 je izšel ultimativni in dolgo pričakovani album »Do or die«, ki je razorožil tudi največje dvomljivce. Kljub temu, da so novi izdelek več kot uspešno promovirali na številnih koncertih, so v kratkem času izgubili basista Gregorja, ki ga je zamenjal Aaron Černatič in bobnarja Miho, ki ga je nadomestil Rok Večerin. (Težko dojemljivo dejstvo je, da številne zamenjave med člani nikdar niso oslabile njihovega delovanja, nasprotno - kaže, da jim ravno »sveža kri« daje prepotrebno energijo za novo ustvarjanje in glasbeni razvoj.) Dve leti po izdaji ploščka »Do or die« je nastopil čas za naslednji album. »Penetrator« je ugledal luč sveta leta 2012, »komadi«, s katerimi je besno naskočil in predrl še zadnjo nedolžnost naših bobničev, pa zvenijo (da, možno je!) še trše kot kdaj koli. Večina kritikov je mnenja, da gre pri tem izdelku za visoko kvaliteten in polnokrvni heavy metal v njegovi najboljši izdaji, ki poslušalcu (izjema je le pesem Tears of sadness) ne dopušča niti najmanjšega oddiha. Dobri vokali, virtuozno odigrani kitarski vložki, dinamično bobnanje in vrhunska produkcija album definitivno umeščajo ob bok najboljšim tovrstnim svetovnim kreacijam. Lene kosti se tudi v tem obdobju niso izneverile praksi sodelovanja z drugimi glasbeniki. Med »ogrevalnim grmenjem« za nemške metalce Grave Digger so združili moči z velemojstrom na kitari Mannijem Schmidtom, ki je nastopil kot njihov častni gost. Za »Penetratorjeve strastne potrebe« pa je v pesmi Spread your legs svoje vokalne bravure prispeval basist zelo cenjenih Primal fear - Mat Sinner. Na promocijskih koncertih za album je bilo prvič moč opaziti deljene reakcije publike, ki so le dokončno potrdile, da se je glasba Lenih kosti že krepko oddaljila od prvotnega boogie rock stila in se začela odkrito spogledovati z neprimerno bolj (pre?)divjimi heavy metal ritmi, kar je imelo precejšen vpliv predvsem na njeno melodičnost. To ni ostalo brez posledic, saj se Giovanni po eni strani z novo glasbeno usmeritvijo ni popolnoma identificiral, po drugi strani pa zaradi »nemogočih delovnih pogojev« ni videl več nobene možnosti za nadaljnje sodelovanje z Milanom, zato je vajeti benda prepustil Marcu. Ta je nekaj časa še pogumno vztrajal, a se naposled po krajšem razmisleku tudi sam odločil za prekinitev vseh odnosov z Milanom in se v tem pogledu »bratsko« pridružil Giovanniju. Nadomestilo za Giovannija so našli v Edinu Sabljakoviču, za Marca pa v Janu Prosenu (ex Down Patrol). Brez originalnih članov Lene kosti pod tem imenom seveda niso mogle obstati prav dolgo (podobno, kot če bi AC/DC ostali brez bratov Young – Angusa in Malcolma). In res - ne glede na to, da sta Giovanni in Marc (pre)ostalim po dogovoru dovolila uporabo imena za določen čas, se je postava razšla takoj po odmevnem koncertu legendarnih Accept v ljubljanskem Kinu Šiška, 25. oktobra 2012, kjer je nastopila kot predskupina. Milan je po koncertu vehementno objavil, da se na ta datum veže dokončno slovo Lenih kosti, a se Giovanni in Marc s to enostransko izjavo nikakor nista strinjala. Vest sta nemudoma demantirala in navezala stik s tretjim ustanovnim članom benda, Dagotom, ki je na njuno (katero po vrsti že?) povabilo odgovoril po kinološko: »Lassie se vrača!«.
SODOBNOST
Častni dogovor, sklenjen in potrjen s »krvno prisego večnega tria«, predvideva in zahteva, naj se Lene Kosti de facto sestavijo na novo, glasbeno pa nekoliko ublažijo in čim prej vrnejo v prvotne smernice energičnega boogie (hard) rocka! V to, da jim bo (ponovno) uspelo, ne gre niti najmanj dvomiti, saj so si fantje (danes že možje) v dolgih letih nabrali ogromno izkušenj, tako na glasbenem kot tudi na življenjskem področju. Dosegli so tisto zrelost, ki bi jim jo morali zavidati vsi mladi in nadobudni glasbeniki. Rutina, znanje in kilometri, ki so si jih prigarali na koncertnih odrih doma in v tujini (Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Bosna, Srbija), jim zagotavljajo svetlo prihodnost, zato bodo stari mački vse priložnosti, ki se jim bodo ponudile, gotovo znali izkoristiti sebi in svojim privržencem v prid. Giovanni, Marc in Dago so 22. junija 2013 praznovali 35-letnico(!) delovanja svoje »še vedno dobro stoječe firme« tako, kot se spodobi za tako častitljivi jubilej – z velekoncertom na nogometnem stadionu Gančani, v Prekmurju. Da je bilo nepozabno in divje, se ve, odgovor na vprašanje, kdo bo na tej mega rockerski fešti držal v rokah mikrofon, pa je odkričal mladi, a v nebo vpijoči pevec Jan »Teho« Tehovnik, ki svoje vrhunske vokalne sposobnosti dokazuje tudi v rock skupini Pyroxene. Lenim kostem se je pred kratkim pridružil še prekaljeni bobnar Vlado Janež, ki je z Dagotom sodeloval že v blues skupini Moj boogie band, še prej pa je s pretanjenim občutkom za ritem »nažigal« pri mnogih zasedbah in pevcih (npr.: Nedi Ukraden!). Vlado je prišel v zmagovalnem stilu »Veni, vidi, vici« in se jasno in glasno vpisal med legende, saj je že na prvi skupni vaji suvereno prevzel vlogo »prve ritem mašine«, na katero se skupina lahko zanese z užitkom in neomajnim zaupanjem, ker ji z natančno »kanonado« dovoljuje popolno ustvarjalno, odrsko in osebno izrazno svobodo pri njenem nadaljnjem glasbenem ustvarjanju.
Od 16. do 19. avgusta 2013 so Lene kosti krenile na mini turnejo po Madžarski. Najprej so nastopili v znanem rock klubu Cinema club v središču Budimpešte, kjer so se fantje zaradi gneče v parterju komajda prebili na oder in po koncu koncerta še težje z njega, naslednji dan so zabavali nepregledno množico navdušenih turistov ob jezeru Rukkel-to (prvič v zgodovini se je Lenim kostem zgodilo, da so nastopali sredi belega dne, neposredno ob jezeru (na plaži) ter obkroženi s trumami mladenk razgaljenih teles). Kot so zatrdili vsi člani v en glas, je bilo doživetje nepozabno. Tretji koncert pa se je odvil v Szegedu, mestu na jugu Madžarske, ki slovi po rockerskem vzdušju. Skupino so pričakali izredno toplo, fantje pa so bili najbolj pozitivno presenečeni predvsem nad odlično tehnično organizacijo in izvedbo nastopa: »Enostavno – vse je štimalo!«. Lene kosti seveda niso odšli na Madžarsko »pobirat cash«, saj se ve, da imajo tam še nižji standard kot pri nas. Njihovi nameni so bili popolnoma drugačni - promoviranje svoje glasbe, navezovanje glasbeno-poslovnih stikov (kar jim je uspelo čez vsa pričakovanja, saj so jih že povabili na nekaj odmevnih rock festivalov) in seveda čista zabava. Tudi slednje jim je očitno dobro uspevalo, saj se po njihovih besedah že nekaj let niso toliko in tako nasmejali, kar dokazuje, da so se kot ekipa, tako osebno kot tudi glasbeno, super ujeli.
PRIHODNOST
Lene kosti svojim zvestim privržencem (in vsem ostalim!) sporočajo, da se jih še dolgo ne bomo znebili. Niti tedaj ne, ko bodo nastopali zgolj po domovih za ostarele - a le ob matinejah med 9.15 in 9.30 - ter ob pomoči zdravniškega osebja, ki bo skrbelo za njihove osnovne potrebe po dializi, nikotinu, alkoholu, tabletih za prebujanje, bilobilu ipd. Skratka – nikoli!!!
»KEEP ON ROCKIN' ! WE WISH YOU WELL AND GOD BLESS YOU!« (Lene kosti)
Lene Kosti @ Facebook
Lene Kosti @ YouTube